»Ravno sem videl, kako je Mo Salah dosegel gol proti Aston Villi in popil pol piva, ko se mi je začelo vrteti v glavi. Nagnil sem se naprej, glava mi je padla med kolena. Nekaj minut pozneje sem se zbudil v mlaki krvi, z groteskno zvitim vratom, žena bila na kolenih poleg mene.«

»Nisem je mogel prenašati. Bal sem se, da me bo preveč ganila, preveč razburila, da bom po glasbi preveč potrt zaradi svoje situacije.«

»Kot vsi, ki poznajo Hanifa, sem bil šokiran nad novico o njegovi nesreči in grozljivi situaciji, v kateri se je nenadoma znašel.«

»Odreči sem se moral občutku zasebnosti.«

»Moj prijatelj Salman Rushdie, eden najpogumnejših moških, človek, ki se je zoperstavil najbolj zlobni obliki islamofašizma, mi vsak dan piše in me spodbuja k potrpežljivosti. Moral bi vedeti. On mi daje pogum.«

»Ne morem premikati rok in nog. Ne morem se popraskati po nosu, telefonirati ali sam jesti.«

»In tako kot na tisoče drugih sem bil naelektren zaradi besed, ki jih je januarja začel pošiljati v svet na Twitterju, v katerih so bile njegove misli, občutki in spomini, podrobno opisane z izjemno jasnostjo, močjo in zbranostjo.«

»Moram se navaditi na to, da sem druga oseba, z drugačnimi odnosi in z drugimi ljudmi. Moram najti način, kako živeti s tem.«

»V prihodnjih mesecih bom sodeloval s Hanifom, ko bo te bolnišnične depeše oblikoval v knjigo, in več kot le upam⁠ – verjamem –, da bo končni cilj te knjige njegovo okrevanje.«